KO MALO MALO POSTANE VELIKO – z Nino Pušlar v Stožicah
Da, da, to pa morem prenesti na papir to »super« gesto naše ekipe OK Bleda in naših fantastičnih punc. Pričelo se je v začetku decembra, ko po treningu k meni stopi »mini šef« Đuli in pravi: » Zoran v soboto16. decembra pripravljamo majhno presenečenje in prosimo tebe in tudi trenerko Anjo da prideta po tekmi z ŽOK Triglavom »mašno » oblečena.«
In zakaj, radovedno sprašujem?
Ni važno, bodita v »praznični« obleki. potem bomo pa že mi vse uredile. Ekipno. »Tako kot se šika« pravijo vse v en glas.
Aj aj aj, je zame »šok » ,že dolgo nisem bil »mašno » oblečen, še pravih čevljev nimam. No, pa naj bo enkrat po vaše. Pristanem. Anja je pa že tako ali tako za. V Gorici pripravim vso obleko, razen kravate, ki sem jo zadnjič nosil na klopi italijanske A1 lige leta 2003, torej je nimam.
Sobotna tekma se zaključi (a ne bi o tem), grem v garderobo, se »mašno » recimo solidno pripravim in že sva z Anjo v avtomobilu. Z nama še Medeja in Vida.
Kam gremo, »živčno » pravim, povejta kam.
Ne, ne, to je skrivnost in avto že drvi proti »beli » Ljubljani.
No malo so se izdale, ko se pogovarjajo po telefonu, in pravijo v Stožicah ni parkirnega mesta, poiščite kaj drugega. Pa si mislim Stožice, le kaj naj bi bilo »fusbal« Olimpija, ali morda odbojka in košarka . Nič pametnega mi ne pride na pamet.
Parkiramo v neki garažni hiši in takrat mi šine . Dan prej sem gledal oddajo v Petek zvečer na odru Nina Pušlar in Bric »kitarist« Bor Zuljan. Da, Bora se spomnim še iz OŠ na Dobrovem v Goriških brdih, odlično je igral odbojko. Da, da, to je to, gremo na koncert »moje » Nine Pušlar, sem skoraj zavpil na glas. One to vedo, kajti na treningih vedno tiho mrmram Malo, malo ali Nina Nina in še kakšno uspešnico zraven. In one so to opazile in za naju pripravile presenečenje. Ekipa kot se »šika«, s trenerjema Anjo in mojo malenkostjo, se vztrajno vzpenja po stopnicah Stožiške dvorane in že smo na svojih mestih v nestrpnem pričakovanju, da se na odru »nabite » dvorane pojavi naša Nina Nina. Vse ostalo je znano, razen nepričakovanega zapleta v garažni hiši, a o tem morda kdaj drugič.
Že drvimo proti prelepi Gorenjski, kajti zjutraj nas čakata zahtevni mladinski tekmi. Hvala vam, iz srca, dekleta za »fantastično » presenečenje. Bilo je lepo, bilo je nepozabno, to je eden mojih prvih koncertov po letu 2000, no v prejšnjem stoletju je bil samo eden in tudi to nekaj pove.
Hvala Vam vsem še enkrat za Malo malo, ki je včasih lahko res veliko veliko.
Zoran Jerončič