Pot je prava

Nekdaj močan odbojkarski Bled, si skupaj z Radovljico, Lescami, Lipnico, Begunjami, Gorjem in Žirovnico spet želi v vrh slovenske odbojke. V projekt so povabili znano odbojkarsko ime Zorana Jerončiča.

MATJAŽ KLEMENC

Kdaj ste se prvič srečali z odbojko?

Prihajam iz vasi Melinki ob italijanski meji, iz občine Kanal ob Soči. Z odbojko sem se srečal že zelo kmalu, nekje pri sedmih letih, ko so k nam prihajali sorodniki, ki so bili že vpeti v odbojko. Moje igranje se je hitro ustavilo, saj je bil Kanal ob Soči, kjer je bila organizirana odbojka, preveč oddaljen, avtobusna povezava pa izredno slaba. Kasneje sem igral v sindikalnih ekipah Salonita Anhovo. Veliko srečo sem imel v vojski, saj sem bil izbran v reprezentanco Jugoslovanske ljudske armade Črna Gora in nastopil na armijskem prvenstvu. Ko sem se vrnil iz vojske, sem začel kot odbojkarski sodnik. Moj prvi sodniški kolega je bil Brane Hrovat iz Begunj. Leta 1987 je prišel v Novo Gorico za trenerja Jurij Čopi in me prepričal, da sem šel v trenerske vode. Dve leti kasneje sem s pionirsko ekipo Nove Gorice na Bledu osvojil prvenstvo. Čez dve leti me je trenerska pot vodila v Italijo, kjer sem deloval petindvajset let. Vmes sem treniral še kadetsko, mladinsko in člansko reprezentanco Slovenije. V Italiji sem dobil vse, kar imam kot trener za pokazati.

Si predstavljate, da bi odšli iz odbojke?

Niti približno ne. Ko sem vstopil v trenerske vode, sem se popolnoma posvetil odbojki. Pred tem si niti približno nisem mislil, da me bo odbojka tako prevzela. Skozi odbojko sem spoznal veliko odličnih ljudi. Če bi z odbojko končal, bi prekinil rdečo nit, ki mi zelo veliko pomeni. Treniranje mladih mi veliko da. Zakaj nebi svoje znanje prenašal naprej? S mlajšimi selekcijami U-12, ali U-14 bi morali delati bolj izkušeni trenerji , da se otroci že od samega začetka naučijo pravilne odbojke.

Ko ste vi začeli z odbojko se je do danes v tem športu veliko spremenilo.

Spremembe so odbojko samo še dvignile in s tem je odbojka postala za gledalce še bolj razumljiva. Prej je bilo v igri veliko menjav. Sedaj je vsakič, ko žoga pade na tla točka. Igralci morajo biti sedaj bolj zbrani, pozorni kot v preteklosti, saj hitro lahko pride do neulovljive prednosti.

V kateri odbojkarski sredini ste se najbolje počutili?

Zelo težko vprašanje. Letos sem na Bledu zaključil svojo sedemintrideseto sezono. Če skupaj združim uspeh in da sem se v neki sredini še dobro počutil, je bilo to v italijanski ekipi Trst v 1.A ligi. Bil sem pomočnik Korejcu Kim Ho Chulu. Da me je izbral za pomočnika, je bilo za mene veliko priznanje. Sem edini slovenski trener, ki je deloval v 1.A ligi. Odlično sem se počutil v Kalabriji, na Italijanskem jugu, kjer sem bil res toplo sprejet.

Kako ste sploh prišli na Bled?

Bil je razpis, na katerega se nobeden ni javil. Od Tilna Kozamernika sem dobil klic in prav nepričakovano je prišlo do sodelovanja. Že na prvem sestanku v Radovljici mi je bil všeč projekt. Plus je bil zagotovo tudi to, ko sem videl, kateri ljudje so zraven. Važno je bilo, da napredujemo iz dneva v dan. Zelo pomembno mi je bilo, da v projektu ni bil samo Bled, ampak še Radovljica, Lesce, Lipnica, Begunje in Gorje. Sedaj je priključena še Žirovnica. Le s skupno močjo bomo nekaj dosegli. Prva sezona je mimo in ambicioznost s papirja se je prenesla na igrišče. Dodal bi še, da smo začeli s štirimi trenerji. Zdaj nas je trinajst.

Kako sodelujete trenerji med seboj?

Odlično. Dvakrat na mesec moramo trenerji pripraviti mini seminar za vse trenerje. Ena stvar, na kateri moramo še veliko delati je prepoznavnost kluba.

Po povedanem sem razbral, da ste naredili prav, da ste »ugriznili« v blejski odbojkarski projekt?

Po naravi sem velik optimist. Kljub temu, da je bil dobro zastavljen projekt, lanskega septembra nisem bil prav velik optimist. Po slabem letu sem zelo zadovoljen in siguren sem, da smo na pravi poti. V tem okolju je veliko športov. Tako starši, kot otroci morajo dobiti občutek, da ne trenirajo pri nas samo zato, da mi dobivamo članarino, ampak zato, da se naučijo športa -odbojke. Konkurence drugih športov se ne bojimo. Če dobro delaš, bodo to drugi prepoznali. Trudimo se, da nam starši zaupajo. Da tisti čas, ko so otroci z nami, vejo da so v varnih rokah in pod strokovnim vodstvom.

V klubu delate tako s fanti kot s dekleti.

V moški odbojki je veliko večja konkurenca. Moški na vrhunskem nivoju igrajo nekje 15 let, ženske veliko manj. Povsem drugačno je delo z moškimi kot ženskami. Moško ekipo je imeti zelo pomembno, saj kasneje iz nje pridejo odbojkarski trenerji, funkcionarji, sodniki, organizatorji v klubih.

Kakšen dolgoročni cilj ste si v klubu postavili?

V nekaj letih si želimo z žensko ekipo uvrstiti v 1.Slovensko ligo in ob tem delati tudi na moškem področju. Z dobrim delom v vsem omenjenih centrih bomo dobili zadostno število igralcev in igralk, ki nam bodo omogočili, da bomo uresničili zastavljen cilj.

Do kdaj ste se zavezali, da boste delovali na Bledu?

S klubom smo se dogovorili, da gremo iz sezono v sezono. Korak za korakom.