web analytics

Intervju z Zoranom Jerončičem v Blejskih novicah

PRVI REZULTATI SO ŽE VIDNI

Odbojkarski klub Bled je s svojo bogato zgodovino dobro prepoznan v širšem slovenskem prostoru. Številni uspehi segajo še v obdobje bivše Jugoslavije. Državni naslovi, tako v moški kot v ženski kategoriji, pa so zaznamovali 90-ta leta in predvsem prvo desetletje tega stoletja. Po zatišju v obdobju po odhodu ACH Volley v prestolnico, je odbojka na Bledu izgubila na prepoznavnosti v lokalnem okolju in s tem popularnosti pri mladih na Bledu in okoliških krajih. Pred začetkom lanske sezone so se v vodstvu blejskega kluba odločili, da ponovno pričnejo s sistematičnem delom na celotnem območju »zgornje« gorenjske. Klub je v svoje vrste povabil goriškega trenerja Zorana Jerončiča, ki s svojimi izkušnjami pomagal pri ponovnem vzponu odbojke na Bledu in okolici. Gospoda Jerončiča smo povabili, da nam prestavi svojo odbojkarsko in trenersko pot in seveda pove kaj več o načrtih OK Bled.

Vaše prvo srečanje z odbojko?

Bilo je še v moji rani mladosti, ko smo z graničarji jugoslovanske ljudske armade ob nedeljah in praznikih igrali odbojko na igriščih ob karavlah na meji z Italijo. Prihajam namreč iz majhne vasice Melinki v občini Kanal ob Soči, tik ob italijanski meji. Ko sem začel hoditi v OŠ Kanal sem se natančneje spoznal z odbojko na Osnovni šoli v Kanalu, kjer je bil učitelj športne vzgoje Franc Bukovec, nekdanji odlični odbojkar OK Kanal in tudi oče znane slovenske odbojkarice Patricije Bukovec Mori. Zaradi razdalje do Kanala, približno uro in pol hoda, se seveda nisem mogel udeleževati rednih treningov na OŠ v Kanalu. Z odbojko sem nadaljeval, ko sem v Srbiji oziroma kasneje v Črni gori služil vojaški rok. Izbran sem bil tudi v reprezentanco JLA Črne Gore in takrat nastopil na »vsearmijskem« prvenstvu, (vojaškem prvenstvu takratne Jugoslavije) v črnogorskem Nikšiću. Tam smo igrali proti nekaterim izvrstnim odbojkarjem, reprezentantom bivše domovine. Seveda je zgodba še veliko daljša.

Kaj pa trenerski začetki in vaša trenerska pot?

Po vrnitvi domov sem se najprej vključil v vrste odbojkarskih sodnikov. Moj sodniški kolega je bil Brane Horvat iz Begunj. Ob tem pa sem še redno nastopal za občinske in sindikalne ekipe Salonita iz Anhovega in Kanala. Nekje leta 1987 me je prof. Juri Čopi, ki je takrat treniral prvo žensko ekipo OK HIT iz Nove Gorice prepričal, da sem opravil prvi trenerski seminar, ki ga je vodil dr. Marko Zadražnik. Po uspešno opravljenem izpitu sem v Novi Gorici pričel trenirati na OŠ Milojke Štrukelj in kasneje tudi drugo ekipo deklet OK Hita Nova Gorica. Zanimivo je to, da sem prav s to pionirsko ekipo kakšno leto kasneje na Bledu osvojil takratni republiški naslov. Trenerska pot me je potem zapeljala v sosednjo Italijo, kjer sem vse skupaj treniral 26 sezon. Pričel sem v najnižji tretji diviziji, kar je bila takrat po kakovosti sedma italijanska liga. Postopoma sem se vzpenjal do D, C, B2 in tudi B1 lige. Tako sem kar štiri sezone uspešno treniral v deželi Kalabrija na jugu Italije, veliko pa tudi v bližnji Furlaniji, od Gorice, Trsta, Vidma itd. Od leta 1993 pa vse do 1998 sem vodil tudi slovenske ženske reprezentance, kadetinje, mladinke in tudi članice. Kot selektor ženske reprezentance Slovenije sem se leta 1996 udeležil Olimpijskih iger v Atlanti (ZDA). V Italiji pa si kot velik, morda edinstven uspeh za slovenskega trenerja štejem to, da sem kot pomočnik trenerja prebil tri sezone v najvišji italijanski A ligi. Po več letih treniranja čez mejo sem se leta 2008 vrnil v Slovenijo in prevzel vodenje OK HIT Nova Gorica, na trenerskem stolčku sem zamenjal prav vašega, blejskega trenerja Tilna Kozamernika, ki je z Novo Gorico osvojil kar nekaj naslovov. Jaz pa sem z ekipo osvojil zadnji pokalni naslov. Po Novi Gorici me je pot zapeljala na Štajersko, kjer sem tri sezone vodil mlado ekipo ŽOK Braslovče. Že v prvi sezoni nastopanja v prvi državni ligi je ekipa osvojila četrto mesto in s tem pravico nastopanja v evropskih pokalih. Ta dekleta so postale tudi državne mladinske prvakinje. Sledila je selitev na obalo, kjer sem dve sezoni vodil prvoligaško ekipo OK Luka Koper in za tem še ekipo Formisa iz Hoč pri Mariboru.

In s čim se še ukvarjate poleg trenerstva?

Veliko časa seveda posvečam odbojki. Poleg treniranja, tudi redno predavam na trenerskih seminarji v Sloveniji in tudi tujini (Belorusija, Hrvaška , Italija). Sem tudi predavatelj za nove trenerje in študente na Fakulteti za šport v Ljubljani. Sem tudi član izvršnega odbora društva odbojkarskih trenerjev Slovenije in še bi se kaj našlo. Na primer, pred tedni je izšla že moja peta knjiga, ki sem jo napisal skupaj z očetom Francem, sam pa sem leta 2004 napisal tudi svojo odbojkarsko, z naslovom Pogled čez mrežo.

In če preidem k OK Bled, kako ste se znašli tu, oziroma poveste kaj več o načrtih kluba?

Lahko rečem, da me je naključje pripeljalo v te lepe gorenjske kraje. Klub je iskal trenerja, ki bi se lahko popolnoma posvetil delu v klubu in delu na okoliških šolah. Bil sem navdušen nad vodilnimi v klubu, ki so mi predstavili ambiciozen dolgoročen načrt in željo, da blejsko odbojko popeljejo nazaj v vrh slovenske odbojke. Dobro poznam te ljudi in vem, da so dolgoročni načrti smelo in realno postavljeni. Priznati moram, da me je načrt, ki so ga predstavili vodilni iz kluba navdušil in sem v tem videl tudi možnost osebnega razvoja, kot tudi možnost sodelovanja in povezovanja z drugimi domačimi trenerji. Začetki v lanski sezoni niso bili lahki. Bilo je mnogo problemov s katerimi se je klub ob ponovnem zagonu soočal. Potrebno je bilo ponovno vzpostaviti delo na večini OŠ v okolici. Ob vodilnih iz kluba so z veliko vnemo pri tem levji delež opravili Petra Grahovac in Tilen Kozamernik, kasneje pa je ekipi priskočil na pomoč še Stanislav Jagodic. Število otrok, ki so redno trenirali v lanski sezoni ni bilo veliko, a se je s pravilnimi prijemi le-to stalno povečevalo. Na roko nam je šlo tudi dejstvo, da sta tako moška kot ženska reprezentanca Slovenije uspešno nastopala na več tekmovanjih (Svetovna liga, Evropsko in Svetovno prvenstvo), kar je prispevalo k dvigu popularnosti odbojke v Sloveniji in tudi vpisi na našem območju so skokovito naraščali. Trenutno imamo vzpostavljeno vadbo na sedmih osnovnih šolah na Bledu, Radovljici, Lescah, Lipnici, Begunjah, Gorjah in Bohinju. Vzpostavljeno imamo tudi sodelovanje z OK Žirovnica. Če je bilo še predlansko število vadečih dokaj skromno, pa se v tej sezoni lahko pohvalimo z več kot dvesto vadečimi. Dekleta in fantje vadijo pod nadzorom kar petnajstih trenerjev, ki smo jih večinoma vzgojili sami. Za primerjavo, pred tremi leti smo imeli le tri trenerje in okrog 60 vadečih. To z drugimi besedami pove, da so dolgoročni strateški cilji jasni in da si klub v naslednjih letih na Bledu in okolici želi vrhunske odbojke.

Kakšni so bili rezultati v minuli in kakšni so v letošnji sezoni, ste z njimi zadovoljni?

Začeti je potrebno s pravilno vzgojo na treningu mladih. V nižjih kategorijah niso v ospredju rezultati, ampak predvsem dobro tehnično znanje, ki se z leti nadgrajuje in s sistematičnim delom pripelje do željenih rezultatov v članski kategoriji. V lanski sezoni sem v kategoriji kadetinj in tretji državni ligi (3.DOL) treniral ekipo, ki je bila sestavljena iz najboljših odbojkaric iz Radovljice in Bleda. V 3.DOL je ekipa dosegla solidno 5 mesto, v kategoriji kadetinj pa so dekleta med 64 ekipami osvojila 25. mesto, kar za začetek niti ni slabo. V letošnji sezoni pričakujem boljše rezultate predvsem v kategoriji kadetinj, v 3.DOL pa bomo poskušali lanski rezultat še izboljšati. Kot rečeno, cilji kluba so dolgoročni in z mladimi je potrebno imeti potrpljenje. Sicer pa ogromno zanimanje za odbojko in več kot dvesto mladih, ki prihaja, vliva vsem veliko upanja, da bo iz sezone v sezono bolje.

Kako je zastavljeno delo s trenerji. Trenutno vas je kot že rečeno kar 15?

Za strokovni razvoj kluba skrbi izkušeni domačin Tilen Kozamernik in njemu gre v prvi vrsti zahvala za pridobitev novih trenerskih kadrov in da delo na tem področju poteka nemoteno. Poleg strokovnega nadzora dela to vključuje tudi številne projekte, kot so izobraževanja, tako na lokalnem kot državnem nivoju. Dvakrat mesečno trenerji organiziramo interne trenerske seminarje, tako imenovane »demonstracijske treninge«, kjer s sodelovanjem trenerjev iz celotne gorenjske poskušamo strokovno znanje še nadgraditi, oziroma odpravljati pomanjkljivosti in skupaj reševati probleme. Cilj je samo eden in jasen: kontinuirana rast in razvoj lastnih strokovnih kadrov in s tem izboljšanje pogojev dela za mlade.

Vas kaj pri vašem delu na Bledu moti, ali vam morebiti kaj ni najbolj všeč?

Tako bom rekel. Ko mi je letos poleti selektor ženske reprezentance Slovenije Italijan Marco Bonitta, ki je bil z reprezentanco na pripravah v Kranjski gori rekel da bi prišel z svojim tehničnim štabom na obisk na Bled in si ogledal moj trening, sem mu rekel da raje ne… Zakaj? Bled ima morda eno najslabših športnih dvoran ne samo v Sloveniji tudi daleč na okrog. Morda sem kaj podobnega videl na jugu Italije v Kalabriji. Mislim da si kraj kot je Bled, znan po celem svetu zasluži kaj več oziroma veliko več… Kaj pa športni turizem? Priprave športnih ekip? To me na Bledu res zelo moti.

Kaj pa Bled in Gorenjska? Kaj vam je všeč in kaj vas moti?

O Gorenjski, Bledu in drugih krajih v okolici ne gre izgubljati besed. Ko me kličejo prijatelji z različnih koncev sveta, od Seula do Sao Paula, Rima, Moskve in jim povem kje se nahajam, so vsi navdušeni in skoraj vsak izmed njih je že obiskal Bled. Bled z okolico mi veliko pomeni. Vrba s Francetom Prešernom, Begunje in »legendarni« Avseniki. Spomnim se mojega otroštva, ko je mama doma vedno prepevala tisto »Tam kjer murke cveto, tam kjer ptički pojo«. Tudi sam jih občudujem, čeprav sem bolj za zabavno in »rock sceno«, a Avseniki so vseeno zakon. Sem tudi eden izmed mnogih iz zgornje soške doline, ki so bili rojeni v stari bolnici na Jesenicah. Torej, malček sem pa le Goren’c. In kaj me moti? Hm… mraz, za Primorca je tu preveč hladno.